Nagrajenci natačeja DOM PRIHODNOSTI

Bivanjski trendi se razvijajo v dveh smereh: zgoščevanje mest in bivanje na podeželju. Oba načina imata svoje prednosti in probleme. V mestu so zgoščene storitvene dejavnosti, zgoščeno kulturno dogajanje, izobraževalna središče in poslovne priložnosti. Mesto ponuja javni prevoz in krajše vsakodnevne razdalje. Po drugi strani pa podeželje ponuja bolj zdravo naravno okolje, možnost samooskrbe in večja povezanost z naravo. Namen natečaja je bil iskanje novih oblik sodobnega bivanja tako v mestnem okolju, kot na podeželju.

Zato je bil natečaj razpisan v dveh kategorijah Hiša v mestu in Hiša na podeželju. Komisija, ki so jo sestavljali prof. Peter Gabrijelčič, Marko Lukić, Miha Završnik, Srđan Nađ, Ana Kosi, Milan Kosec in Matevž Granda, je do razpisanega roka prejela 18 rešitev.

V nadaljevanju vam predstavljamo nagrajene projekte.

Nagrade Hiša v mestu

1. nagrada – Mesto v malem (Alja Mišigoj, Manica Lavrenčič)

Projekt predstavlja optimalno sintezo fleksibilnosti in določenosti, prilagodljivosti in rigidnosti, katerih usklajeno razmerje je nujno za dovolj udobno in obenem sodobno bivanje v mestu. Konstrukcijska mreža je dosledna in jasno berljiva, obenem pa se morda najbolj uspešno od vseh natečajnih rešitev prilagaja zelo raznolikim dimenzijam stanovanj, ki skrbijo za družbeno pisanost prebivalcev objekta. Stavba je v okviru minimalnih dimenzij mesto v malem s spretno rešenim javnim, poljavnim in povsem zasebnim programom. Projekt obenem s skrbno predstavljenimi stanovanjskimi scenariji omogoča tudi druge, manj konvencionalne oblike stanovanjskih skupnosti in zadrug, kjer nekateri prostori za konvencionalni program (npr. garaže) brez težav spremenijo svojo funkcijo – stavba namesto fizične fleksibilnosti, ki je bila popularna v času Cedrica Pricea in npr. centra Pompidou pred pol stoletja, upravičeno raziskuje programsko fleksibilnost kot njeno energetsko in socialno bolj trajnostno alternativo. V luči fleksibilnega, odgovornega in še vedno redko videnega projektiranja tudi nekatere manj posrečene rešitve, kot je zasnova garaže ali pa skoraj »reklamno« umeščanje co-working prostorov v javno pritličje, niso usodne. Tako zasnovana hiša se bo uspešno in trajnostno lahko razvijala tudi, ko bo delo arhitekta na njej zaključeno.

2. nagrada - Spremembe za katere ni prostora (Sebastjan Cvelbar)

Projekt je uveden z jasno analizo stanja in s konceptom, ki pogumno izhaja iz slogana o »spremembah, za katere ni prostora.« Svežo in dosledno zasnovo od nekaterih drugih podobno radikalnih projektov ločuje upoštevanje novih realnosti bivanja in dela, ki pa so vedno kritično premišljene. Nove oblike bivanja in dela so pač enako lahko osvobajajoče in tlačiteljske. Zato je projekt dosledna in včasih skoraj pretirano determinirana šahovnica, obenem pa tudi povsem odprto polje pogajanj, prilagajanj in sprememb. Rezultat je hitro berljiv in obenem kompleksen, preprost in učinkovit, obenem pa tudi ambivalenten ambient – v vseh teh lastnostih mnogo bolj kot prevladujoče stanovanjske gradnje odgovarja spremenjenemu karakterju urbanega tkiva. Obsežna analiza različnih scenarijev in sproščena dekonstrukcija funkcionalističnega tlorisa nedvomno pogumno načenja nove oblike bivanja – stavba bi lahko bila prav spodobna eksperimentalna najemniška hiša ali pa stanovanjska zadruga. Po drugi strani pa je vseobsegajoč zunanji hodnik resda enakovreden, obenem pa tudi pretirano določujoč element nadzora. Pomeni trasparentno polje pogajanj nujno tudi panoptikon brez zasebnosti? V vsakem primeru je projekt pogumen in morda najbolj dosleden razmislek o nasprotujočih si silnicah prihodnjega urbanega bivanja, ki združuje poglobljeno analizo, fleksibilno zasnovo scenarijev ter niansirano obravnavo konstrukcije, instalacij in materialov.

3. nagrada – Prilagodljivost habitata (Eva Razložnik, Manca Košir, Jan Kozinc)

Arhitekturna rešitev raziskuje prilagodljivost habitata. Program deli na dva dela, zasebni in poljavni. Vertikalna bariera med njima pa je odprt prostor, sredi katerega raste drevo ginko. To je tudi poetična podstat projekta, saj je ginko rastlina, znana po svoji izjemni prilagoditvi habitatu. Poljavni del združuje funkcije, ki si jih stanovalci delijo, oz. najemajo znotraj stanovanjske skupnosti. Ti prostori so kolesarnica, pralnica, prostor ta druženje (predavalnica) in v zgornji etaži prostor za delo. Osrednji motiv predloga je iskanje časovno nedoločenega procesa, ki bivanju prihodnosti omogoča izboljšanja glede na nepredvidljive družbene potrebe in gospodarska stanja in ne radikalnega in eno poteznega predloga. Strukturno je objekt zasnovan s štirimi nosilnimi potezamo (zgrajenimi z leseno modularno tehnologijo Lumar) znotraj katerih je mogoče nanizati širok spekter različnih načinov uporabe. Avtorji so raziskovali tudi širši kontekst obstoječih (manj kvalitetnih) urbanih gradenj, ki bi jih z idejo predvidene modularnosti lahko povezovali v bolj strnjene ulične gradnje, ki bi delovala na ideji večje pragmatičnosti in prilagodljivosti bivanja, hkrati pa bi dolgoročno tako lahko tudi reševali težave urbanizma. Glavna pomanjkljivost projekta so slabo rešene komunikacije, saj prehajajo preko poljavnega programa tako, da se komunikacijske poti križajo s predvidenimi funkcijami in jih s tem okrnijo. Pomanjkljiva je tudi prostorska predstavitev koncepta.

V okviru kategorije se je komisija odločila za dve posebni omembi.

Projekt "Igra" (Marko Primažič, Jernej Potokar)

Projekt dosledno sledi konceptu, ki upošteva poglobljen razmislek o sodobnem, urbanem bivanju. Objekt je zasnova kot odprta, modularna, skeletna struktura, v kateri se izmenjujejo zaprti (bivalni/privatni) volumni in odprti (skupni/pol-javni) prostori. Tlorisi stanovanj so fleksibilni in sproščeni ter omogočajo enostavno prilagajanje glede na potrebe uporabnika. Posebna kvaliteta tega projekta se kaže v oblikovanju in dimenzioniranju skupnih prostorov uporabnikov. Gre za prostore sobivanja, za vmesne prostore, ki po eni strani prevzemajo vlogo podaljška stanovanja, po drugi strani pa so to pol-privatni podaljški ulice. Projekt ima kljub svojim kvalitetam tudi nekaj šibkih točk. Urbanistično gledano je javni parter hiše od glavne ulice žal odrezan z garažo, glavni dostop in dovoz v hišo pa sta nekoliko nerodno organizirana na stranski fasadi. Fasada hiše je v konceptu in načrtih zasnovana inventivno, iz treh slojev, ki so obnovljivi; vizualizacija fasade pa tega ne prikazuje dosledno. Elaborat prav tako krši osnovni natečajni pogoj. Objekt ne predvideva Lumar lesene tehnologije gradnje, predvidena konstrukcija objekta je namreč jeklena. Zaradi te kršitve projekt ne more biti prejemnik nagrade. Kljub temu pa zaradi zaradi doslednega in zrelega koncepta ter zaradi dobre prostorske zasnove zasluži omembo, kot zelo dobra arhitekturna rešitev za prihodnost.

Projekt "Nestanovitnost prihodnosti" (Simona Nikolovska, Lev Rahovsky Šuligoj)

Je arhitekturni manifest, ki zavoljo svoje jasnosti in radikalnosti krši dva glavna natečajna kriterija; tehnologija gradnje je jeklena in ne lesena, prav tako je predpisan tlorisni gabarit stavbe močno presežen. Projekt v osnovi postavlja pod vprašaj smiselnost dolgoroče gradnje v urbanih okoljih. Na vprašanje o bivanju v prihodnosti odgovarja z montažno stavbo, katere nosilna konstrukcija je sestavljena iz prefabriciranih, jeklenih, gradbenih odrov. Ti omogočajo spremenljivost in prilagodljivost skozi čas tako na nivoju tlorisne zasnove stavbe kot tudi na nivoju urbanizma mesta. Arhitektom uspe, kljub začasni naravi strukture in kljub uporabi cenejših materialov, ustvariti primer tektonskega, arhitekturnega objekta. Dodatno se projekt ukvarja z vprašanjem (motornega) prometa v mestih. Zavzame močno stališče, da mora v prihodnosti osebno provozno stedstvo v urbanih okoljih postati kolo. To stališče podkrepi z elementom kolesarske rampe, ki povezuje vsa nadstropja objekta, s tem pa kolesarski promet povsem integrira v arhitekturo objekta. Kljub temu, da je ideja hibrida kolesarske rampe in stanovanjske stavbe v osnovi dobra, je njena izvedba iz več vidikov problematična. Rampa zavzame nesorazmerno velik del parcele, njena funkcija pa je izključno transportna. Arhitekti bi ta prostor lahko izkoristili programsko bolj kompleksno in inovativno. Elaborat zaradi kršenja osnovnih natečajnih kriterijev ni med prejemniki nagrade, ga pa izpostavljamo kot dober primer premisleka in materializacije ideje o bivanju v prihodnosti.

Nagrade Hiša na podeželju

1. nagrada – Razreži in sestavi svoje bivališče (Nika Bronič)

Projekt je zasnovan na enostavni osnovni celici, ki je razdeljena na dva dela. Avtorica je projekt poimenovala SISTEM 6’9. Sistem 6’9 omogoča prilagojeno bivanje širokemu krogu naročnikov z majhnimi prostorskimi modifikacijami znotraj generičnega ovoja tako, da dopušča popolno uporabniško svobodo. Svoje ime dolguje osnovnemu gabaritu kvadra 9x6x6 metrov, poleg tega pa zmnožku možnih kombinacij svojih komponent – servisnega jedra in bivalnega prostora. Sestavljanje komponent je mogoče po principu »razreži in sestavi svoje bivališče«. Permutacije ponujenih tlorisnih zasnov omogočajo različne funkcionalne rešitve: od običajne družinske celice, do študentskih sob, medgeneracijskih skupnosti in dela na domu. Strukturno je objekt škatla v škatli. Nosilna konstrukcija je obodna, notranje stene pa so nenosilne. To omogoča opisano prilagodljivost sistema. Sistem pa ni fleksibilen le navznoter, ampak tudi navzven – v širši grajeni prostor. Avtorica se ni opredelila, ali je objekt odgovor v kategoriji Hiša v mestu ali Hiša na podeželju. Deluje v obeh kategorijah in s tem pod vprašaj postavlja ločnico med urbanim in ruralnim v sodobnem svetu in bivanju. Objekt lahko stoji samostojno ali v različnih gradacijah gostote primestnega ali mestnega okolja. Predlagana rešitev je enostavna, konsistentna in celostna.

2. nagrada – Modularne enote na podeželju (Andreja Benedejčič, Eva Javornik, Neža Pezdirc, Tina Božak, Matija Bozja)

Podana rešitev drugonagrajenega se preizprašuje o podeželskem tradicionalnem urbanizmu in poskuša najti ustrezno rešitev za vsesplošen urbanistični problem neprilagojene sodobne gradnje za slovensko podeželje. Podana rešitev morda ne nudi neposrednega odgovora na vsesplošen urbanistični problem podeželja, vendar pogumno podaja nove principe reševanja drobljene tradicionalne podeželske gradnje s prilagodljivimi modularnimi enotami. Z modularnostjo je omogočeno kakovostno umeščanje različnega programa znotraj stavbnega volumna, vse od manjših pisarniških prostorov, shrambe za kmetijsko mehanizacijo, zelenih zunanjih oaz do prostorov za domače živali. Prav s to vsakokratno prilagodljivostjo je mogoče novograjeno hišo na subtilen način vtkati v grajeno stihijo in razgibano topografijo podeželja. Vendar je rešitev na mestih toga z orientacijo dnevnih prostorov in uniformiranim podolgovatim stavbnim volumnom, kar izjemnost rešitve oddaljuje od univerzalnega odgovora na hišo prihodnosti na podeželju.

3. nagrada – Sestavljena hiša na podeželju (mag. Polona Filipič, u.d.i.a March (BI), doc. Primož Hočevar, u.d.i.a., asist Sinan Mihelič, March, Lea Ograjšek, Sara Mask, Petra Mlakar, Ivana Murgoska, Mladen Mavrović)

Včasih se zgodi, da natečajna rešitev nehote poda odgovor na bistveno večje in bolj kompleksno vprašanje kot ga zastavlja sama naloga. Natečajna rešitev “Sestavljena hiša na podeželju” morda po besedah avtorjev izhaja iz tradicionalne kmečke domačije, ki je le reinterpretacija duha sodobnega časa, pa vendarle je avtorjem uspelo odgovoriti na problem sodobnega urbanizma na podeželju, zasičenega s prevelikimi stavbnimi volumni, ki so le posledica togih prostorsko ureditvenih pogojev, ko novogradnje izstopajoče “kričijo” iz tradicionalnega volumna grajenega podeželja. V natečajni rešitvi je bil prepoznan kakovosten premislek o merilu, ki zaznamuje podeželski prostor. Iz enega stavbnega volumna je ustvarjena kompozicija manjših stavbnih enot. S tem pristopom je mogoče ponovno posnemati stihijski nastanek podeželske domačije - z dodajanjem različnih vsebinskih sklopov okoli centralnega dvorišča, ki kot celota ustrezno sledijo morfologiji tradicionalnega slovenskega podeželja.

04. 12. 2018

Nagrajenci natačeja DOM PRIHODNOSTI

Ostale novice